DAN 31 – NEUČAKANOST in HVALEŽNOST
Dragi moji učenci in bralci…
Ta teden je na sporedu »rahljanje ukrepov«… Kako zanimivo, kako pronicljivo – spet nezadovoljni, spet polni komentarjev… Kako zanimivi smo ljudje – nikoli zadovoljni, še takrat, ko bi lahko rekli kako lepo je, kako dobro je, najdemo nekaj kar nam manjka do popolnosti… Kot da ne bi vedeli, da nikoli ne more biti popolno in je razumevanje popolnega odvisno res samo od nas… Če bom nekaj vzel kot POPOLNO, bo POPOLNO bilo in se bom lahko tega tudi veselil…
A ni lepo, da ukrepi padajo drug za drugim? A ni lepo, da smo lahko spet pri frizerju – še z mojih odvzetih las bi lahko delali lasuljoJ A ni lepo, ko spet lahko sedemo na priljubljeno kavo? A ni lepo, ko se lahko zapeljemo kamorkoli? A ni lepo, ko lahko spet starostniki dobijo obisk in nenazadnje, a ni lepo, da se odpirajo vrtci in šole?
Dajmo pustiti, če se le da, naš ampak… To besedo uporabljamo prevečkrat… Dajmo zaupat odgovornim, da nas peljejo po pravi poti… Si predstavljate, da bi bili vi na mestu odločevalcev? Verjemite, da so odločitve, ki jih kot vodja moraš sprejeti, včasih res izredno težke, da imajo te odločitve posledice, ki nikakor niso vedno samo prijetne… Se pa absolutno strinjam, da morajo biti odločitve sprejete vedno v skladu s pravili, zakonodajo oz. dovolj je po ZKP (zdravi kmečki pameti) in z občutkom vesti do vseh, ki se jih te tičejo… V nasprotnem primeru ne moreš biti odločevalec… Preprosto, a ne… Problem je le v temu, da imamo odločevalce kot jih imamo, ker si tega v trenutnih razmerah nihče ne želi in to ni prav oz. se niti ne potrudimo, da bi izbrali tiste, ki si jih želimo, ko smo na volitvah zanje povprašani…
In ja, tu se lahko postavlja hipotetično vprašanje – ali je vsa nehvaležnost, neučakanost, posledica našega nezaupanja? ZAUPANJE je namreč temeljna vrednota sobivanja in temeljna odličnost vodje…
Verjamem, da je le to mogoče pridobiti. V dokaz temu citiram danes na tem mestu izjemen nagovor norveškega ministra za zdravstvo Benta Hoiea… Na Norveškem namreč starejši učenci in mladostniki ostajajo doma in se šolajo na domu kot pri nas…
Minister, ki po povedanem odlično razume situacijo in tudi učence ter mladostnike, se jim je opravičil in zahvalil za to, da morajo ostati doma in sprejeti zelo veliko žrtev… Ni grozil, strašil, omaloževal… Čustveno se je postavil na njihovo polje razmišljanja in osvetlil vsem zelo nazorno kakšno žrtev so za skupno dobro darovali v krizi ravno mladi… Res poklon za te misli in izrečene besede…
Samo nekaj njegovih temeljnih misli:
»Zadnje tedne so bili odrasli nejevoljni, ker niso smeli na svoje vikende, izlete in so morali delati doma. Ampak vikendi nas bodo počakali, nikamor ne bodo odšli. Tudi v službi se bo vse kmalu vrnilo v normalni ritem. Vendar pa ko ste mladi, se vam nekatere stvari ne morejo vrniti. Pomladni dnevi, ko imate 14 let ne bodo čakali in se ne bodo vrnili. Poletje, ko imaš 17 let, je samo eno. Maturanti nikoli več ne bodo maturantje. Svoje življenje ste dali na čakanje, da ste ohranili življenja drugih. Upam, da boste vseeno še veliko plesali, pa čeprav ne bo to maturantski ples. Upam, da boste še vedno dosegli sijajne rezultate, pa čeprav ne na nogometu. Upam, da se boste vseeno spogledovali s simpatijo – pa čeprav ne bo ekskurzije.«
Celoten nagovor pa si lahko preberite na spodnji povezavi… Rekel bom samo – kaj bi dal za takega ministra.
BODITE DOBRO, BODITE KUL in »ostanite varni«.
Peter Pirc, ravnatelj
