Zakaj govoriti o vzgoji? Kaj je vzgoja? Kdo vzgaja? So meje pri vzgoji potrebne? Kaj so vrednote? Pomen staršev in pomen šole?…
To je le nekaj vprašanj, ki se nam postavljajo ob razmišljanju o vzgoji. O vzgoji premalo razmišljamo, se o njej premalo pogovarjamo, predvsem pa se je ponavadi večina loteva prepozno. Vzgoja se začne že zelo, zelo zgodaj, že takrat, ko imamo v naročju tega našega »angelčka«, ki ga imamo seveda zelo radi, a imamo tudi dolžnost, da ga pripravimo na življenje, na odgovorno življenje…
Kot človek sem prepričan, da moramo začeti o vzgoji govoriti bolj naglas, kot pedagog se zelo dobro zavedam, da je najtežje delo na svetu – biti starš, kar je premnogokrat prepuščeno kar prostemu teku, stihiji in menim, da je med drugim naloga in dolžnost ravnatelja, da določene stvari jasno pove in se tudi sam opredeli, ter na ta način marsikomu pomaga ali pa le nakaže smer. Nenazadnje si upam povedati, da imamo na področju vzgoje težave, ki jih pa mora rešiti vsak posameznik med nami, saj se bodo v primeru mižanja težave samo stopnjevale.
»Vzgoja je kot bumerang, vedno se nam vrne nazaj, v dobrem ali pa slabem…«, je moj citat za katerim trdno stojim. Odgovornost za vzgojo mora prevzeti vsak starš in šele za njim vse ostale institucije, ki pri tej temi lahko le pomagajo in svetujejo.
In ravno zaradi vseh teh dilem, sem začel na TV Kočevje, našem območnem spletnem mediju, ob povabilu in sodelovanju z Igorjem Rančigajem in Juretom Bradeškom, ustvarjati kolumne na temo vzgoje, ki so namenjene izključno pomoči pri tej izredno zahtevni nalogi. Včasih vzgojitelji potrebujejo le namig ali pa potrditev, da delajo prav. Žal pa tu ni garanta, kaj je prav… In četudi naredimo vse prav, se lahko v določenem procentu vse izjalovi… A pomembno je, da naredimo vse, ker bo takrat ob morebitnem neuspehu vse lažje.

Peter Pirc, ravnatelj