INTERVJU
GLASBENA RAZPRODAJA
Ker obožujeva žur, glasbo in imava radi Kočevje, sva se odločili, da predstaviva kočevsko glasbeno skupino Sell Out.
Skupina deluje od leta 1997, takrat so se imenovali No Comment.
V Sell Out so se preimenovali leta 2001. Ime so si izbrali po skladbi Sell Out njihove vzorne skupine Rell Big Fish.
Skupina je številna, saj šteje 9 članov. Tekom let se je zasedba spreminjala.
Člani nas prepričajo s svojo glasbo in besedili ter nastopom.
Njihova glasba je odštekana, nabita z energijo, za žur in ples.
Najinemu vabilu na intervju sta se odzvala Igor Rančigaj in Uroš Obranovič.
V začetku sva imeli tremo, vendar je kmalu izginila, saj sta bila Igor in Uroš zgovorna, duhovita in tako je zadnji petek pred počitnicami minil hitro in zanimivo
Skupina je številna. Da sva si olajšali delo, sva pogledali na spletno stran, kdo so člani skupine:
Rok Černe – vokal,
Igor Rančigaj – bas kitara,
Kristjan Kožuh – kitara,
Uroš Obranovič – kitara,
Dorian Granda – bobni,
Miha Gorše – klaviature,
Miha Krkovič – trobenta,
Marko Stijepič – tenor saksofon in
Dejan Štrukelj – tolkala.
Bili ste bend meseca januarja 2011. Povejte nam kaj o tem.
Igor: Ta naziv nam veliko pomeni; super je, če te predlagajo. To pomeni, da ljudje poslušajo tvojo glasbo in da se izbrana pesem, v tem primeru ‘Samota’, vrti večkrat na dan. In če te vzame Val 202 za popevko tedna, te začnejo vrteti tudi druge radijske postaje.
Na kaj ste kot člani skupine ponosni?
Igor: Na to, da igramo skupaj že deset let in da naš prvi in edini album nosi naslov The best of … To namreč ni v navadi. Morda smo edini, ki imajo že prvi CD The best of.
Katera pesem vama je na albumu najbolj všeč?
Uroš: Vidi se, da smo že dolgo časa skupaj, da smo v vsakem komadu, težko se je odločiti. Meni je najboljša ‘Včasih’.
Igor: Če bi mene prvega vprašala, bi rekel isto.
Kaj pa ste poslušali kot mlajši?
Igor: Jaz sem iz glasbene družine! Pri petih letih sem bil »DJ« pri mažoretah in sem vrtel kaseto naprej – nazaj! Hahaha.
Imel pa sem tudi prej bende; igral sem v pihalnem orkestru.
Uroš: Punk, rock, yu-scena – Bijelo dugme, Riblja čorba …; takrat smo bili še uporniki.
Kaj je bilo najtežje v času, odkar skupina obstaja?
Igor: Mislim, da to, ko so se člani nenehno menjavali.
Kdo »skrbi« za pesmi?
Igor: Uroš in Rok, sta glavna, pri desetih pa veljajo kompromisi, ne more biti vedno samo eden glavni.
Uroš: Niti nočeš in tudi ne moreš biti glavni. Tu sodelujemo vsi, vsak nekaj predlaga in potem dobimo tisto, kar je na koncu najbolje.
Pa se vseeno kdaj skregate?
Uroš: Sploh ne vem, kdaj smo se nazadnje skregali.
Igor: Jaz vedno kričim.
Uroš: To je prijetno kričanje.
Igor: Eden mora biti odgovoren. Najbolj sem bil tečen in ‘živčen’ , ko sem rekel: ‘Fantje, na oder!’ Potem pa: eden ni oblečen, drugi na WC-ju, tretji na tleh … Nekako jih moraš ‘zdresirati’.
Kako pa je z nastopi?
Igor: Radi nastopamo, vedno je žur. Je pa bilo najtežje po nastopih, ko je bilo treba vse pospraviti, saj je bila prisotna stalna skrb, ali smo vzeli to, v katerem avtu je ono, kdo je pospravil to … Potem pa še vožnja z avtomobili domov v poznih, bolje rečeno zgodnjih jutranjih urah. Ampak po tistem, ko se je Uroš na poti s koncerta domov ponesrečil, smo kupili kombi. In sedaj je super.
Uroš: Ne moreš imeti stalnega šoferja. Najrajši prespimo tam, kjer igramo.
Pri postavljanju opreme pa nam pomagajo ‘rodiji’, ki poskrbijo, da je oprema pred začetkom koncerta na odru, po koncu nastopa pa v kombiju. Tako odpade velika skrb.
Igor: Ko je oprema v kombiju = OK, potem gremo lahko na pivo. Sedaj je precej lažje, odkar imamo kombi.
Se spomnite kakšne zanimive zgodbice z nastopov?
Igor: Na Hrvaškem v Šibeniku so nas zaprli, ker nismo imeli »dovoljenja za igranje brez dovoljenja«.
Po nastopu nas je policija čakala že pod odrom; odpeljali so nas na policijsko postajo in naredili zapisnike. Izpustili so nas po treh urah; najbrž zato, ker niso imeli dovolj celic, da bi nas vse zaprli … Hahaha
Kako pa ste oblečeni na odru?
Uroš: Včasih smo bili oblečeni, kakor smo hoteli, vendar je bilo to čudno: eden je imel kratke hlače, drugi dolge, eni so bili oblečeni v črno, drugi v rumeno …
Igor: Potlej smo imeli pa tega dosti in sem šel v trgovino in rekel trgovki:
»Deset kratkih hlač, prosim.«
Pa je rekla: »Kakih?«
»Enakih!«
Potlej sem rekel: »Pa še deset srajc.«
»Kakih?«
»Enakih!«
In smo si razdelili. Ugotavljamo, da je taka poenotenost na odru boljša; tudi za fotografiranje.
Uroš: Imamo pa tudi »tagmašna« oblačila (nedeljska – boljša, op. avt.): črne hlače, bela srajca in kravata ali metuljček (ali pa ne).
Kako usklajujete bend, družino in službo?
Uroš: Ma ni težav. Če kdo nima časa, ga pač ni, ne kregamo se; se pa dobimo naslednji dan/teden. Glavno, da je na vajah super.
Ura pogovora je z Igorjem Rančigajem in Urošem Obranovičem minila hitro, prehitro. Ob koncu sva jima zaželeli še veliko dobrih nastopov in seveda še kakšen »plošček« z »debest of«.Učenci dodatnega pouka slovenščine pa smo dobili v dar njihove majice in prvi CD.
Manca Novak in Ana Ficko, 8. b;
OŠ Zbora odposlancev Kočevje;
mentorica J. Zekić
