V torek, 25.2. smo si v Lutkovnem gledališču v Ljubljani ogledali dramsko predstavo Tajno društvo PGC. To je legendarno in zimzeleno besedilo, mladinska klasika. Nastalo je davnega leta 1958 izpod peresa Antona Ingoliča, enega prvih avtorjev, ki je črpal ideja za svoja dela iz resničnega življenja mladih in obravnaval njihove probleme. S priljubljenim Tajnim društvom PGC so odraščale generacije otrok, na odru Lutkovnega gledališča je delo v sodobni interpretaciji zaživelo v oktobru 2016.

Ingoličevi otroci so z oglasnih desk kradli risalne žebljičke, otroci v predstavi pa z ukradenimi žebljički na deske obešajo svoje pesmi, parole in kritične misli v verzih.

Tijan: Predstava je bila smešna in duhovita. Všeč mi je bila vloga Mihe in hišnika Fiksa, ki se je razburjal nad pobalinsko mladino. In, če bi bil on ravnatelj, bi ukinil vse krožke in razpustil društva, na šolah bi vladala RED in DISCIPLINA.

Luka Nikola: Všeč mi je bila punk glasba in najboljša vloga mi je bil Jože, ki je odlično igral na nevidno bas kitaro in se obnašal kot pravi punker.

P. S. Res dobra predstava.

Timotej: Najbolj smešen mi je bil ravnatelj, ki je piskal, kadar ga je poklical hišnik in Metod, ki je pisal ljubezenske pesmi, čeprav je bil na pogled pravi obriti punker, a je bil najbolj nežen od vseh.

Gregi: Moj najljubši junak je bil Jože, ki je bil precej grob do Špelce. Ampak samo zato, ker mu je bila všeč in je bila zelo pametna in najboljša pri matematiki in fiziki.  Fantje jo sprejmejo v svoje društvo in z Jožetom sta si na koncu zelo všeč.

Neli: Smešen mi je bil hišnik, ki se je kar naprej jezil. V predstavi tudi plešejo, kar mi je bilo zelo všeč.

Eva: Predstava mi je bila zelo všeč, res sem se nasmejala. Dober je bil konec, kjer se društvo PGC razkrije, da ne bi ravnatelj izključil nedolžnega sošolca, ki sploh ni vedel, zakaj se gre.

                                                                                                                     NMK – jevci

Dostopnost